Telekomi kot komunalna podjetja
Prihodnost telekomov je prej v kategoriji komunalnih podjetij kot pa tistih, ki vodijo svetovni razvoj.
Dejstva, da v Evropi nimamo proizvodnje računalnikov, verjetno ni treba posebej poudarjati. Čeprav smo celo v Sloveniji imeli eno redkih tovarn mikro elektronskih vezij že leta 1977, v tistem času zelo iskane in strateške tehnologije, ki je igrala glavno vlogo v kar nekaj filmih o Jamesu Bondu.
Tega nam nikoli ni uspelo pretvoriti ne v velik posel ne v vsaj minimalno pozitiven poslovni rezultat. Iskra Mikroelektronika je bila kar 12 let podjetje v ustanavljanju, tako rekoč ves čas pa se je spopadala z izgubami, »prepočasnim prestrukturiranjem« in slabimi razvojnimi koncepti. (Javna tribuna Ljubljana Šiška, številka 296, letnik 29, 10. maja 1989). Podjetje so leta 1989 zaprli, napovedanega »tehnološkega parka za mikroelektroniko« pa nismo dobili nikoli.
Evropa je pokazala nekaj več, a tovarne, kot so bile Nixdorf, pozneje Siemens-Nixdorf, Olivetti ali pa Asem, so vse po vrsti hitro izgubile sapo in končale v rdečih številkah. Skratka: nič.
Bila je vsaj Nokia
Slab okus je popravila Nokia z mobilnimi telefoni. Evropa je, medtem ko so v ZDA gradili optična omrežja in internet, pravilno stavila na brezžičnost. Še vedno se spominjam začudenega obraza ameriškega carinika v New Orleansu, ko si je ogledoval moj mali Nokijin mobilni telefon, ki takrat v ZDA sploh še ni delal, saj tam niso imeli omrežja. A tudi to je zgodovina. Nokia je danes podjetje, ki mu ne more do vsaj delčka stare slave pomagati niti novi lastnik Microsoft.
Da, imeli smo tudi Skype. Omrežje in programsko opremo so razvili trije Estonci: Ahti Heinla, Priit Kasesalu in Jaan Tallinn leta 2003. Dve leti pozneje so ga prodali eBayu za 2,6 milijarde dolarjev. Od oktobra 2011 pa je za 8,5 milijarde v lasti Microsofta.
Idealni za računovodske module
Še vedno pa je večinoma evropski SAP SE (Systems, Applications & Products in Data Processing), podjetje s sedežem v Nemčiji in podružnicami v 130 državah ter po svetu razpršenimi delničarji.
Kar se mene tiče, to ni naključje. Evropska unija je s svojo nagnjenostjo k hiper regulaciji z zakoni, ki potem zahtevajo tudi ustrezen nadzor, naravnost idealna za podjetje, ki mora ves čas skladno s spremembami zakonodaje spreminjati računovodske module in dodajati nove. To znamo! Če se kje na svetu zbirajo najboljši tovrstni strokovnjaki, je to gotovo v Evropi. In tudi pri nas so programi za vodenje podjetij dober posel.
Travma evropskih telekomov
Brez strojne in programske opreme nam ostane le še telekomunikacijski sektor. V njem se obrača največji del IKT-denarja, a mu manjka širine, idej, prožnosti in inovativnosti. Da, lahko bi se spomnili in prvi ponudili storitve, kot je Uber ali Airbnb, lahko bi ponudili oblake, a dejstvo je, da so posli prihodnosti majhni in prožni, čisto druga zgodba kot telekomi, ki bi bili radi še večji in večji. In prav velikost je travma evropskih telekomov.
V Evropi je več kot 120 TK podjetij, v ZDA na primer le šest – toliko o tem, če še kdo dvomi, zakaj je treba prodati Telekom Slovenije. Cenovna vojna med njimi onemogoča gradnjo uspešnih poslovnih modelov. In medtem ko njihovi prihodki in dobički upadajo, podjetja, kot so Apple, Google, Skype, Facebook, WhatsUp, Twitter in podobni, služijo vse več. Apple na infrastrukturi telekomov zasluži toliko, da je danes sam vreden več kot sto svetovnih telekomov skupaj. Prihodnost telekomov je tako prej v kategoriji komunalnih podjetij kot pa tistih, ki bodo postavljala temelje svetovnega razvoja.
Podatki ne gredo po železnici
In tako smo bolj ali manj spregledali, da smo v zadnjih desetih letih tudi pri nas ostali tako rekoč brez večine uspešnih slovenskih IT-podjetij, brez dovolj širokega kroga strokovnjakov, ki bi danes znali opozoriti, da IKT-področje zanemarjamo, ter brez ljudi v krogih odločanja, ki bi temu znali prisluhniti.
Zato se zdi, da je vse lepo in prav. A ni! Medtem ko Angela Merkel že vodi Nemčijo v obdobje Industrije 4.0 (povezava digitalnih tehnologij, proizvodnje in logistike) in razume, da Evropa nima prihodnosti brez vidnejše vloge v digitalnem svetu, se mi ne sprašujemo niti tega, kdo bo financiral nadaljnji razvoj infrastrukture za hitrejši prenos podatkov. Ne, tega ni mogoče prevažati po železnici.
Prvič objavljeno 11. marca 2015 v časopisu Finance http://www.finance.si/8818705/Aljo%C5%A1a-Domijan-Telekomi-kot-komunalna-podjetja
Zakaj se ne splača iskati denarja v nogavicah in denarnicah?
Vse skupaj je preprosto kot računalniška igrica. Denar je v vse hitrejšem kroženju, ki ga omogočajo nove tehnologije več in se preliva k hitrejšim. Medtem pa mi milijarde evrov mečemo v bančno luknjo, od koder se zlepa ne premaknejo v gospodarstvo.
Kje je denar, se sprašujemo vsi: vlada, ko pogleda v državno blagajno, bančniki, podjetniki in vsi državljani, ko pogledajo v svoje denarnice. Kadarkoli pomislimo na denar, naši možgani ustvarijo podobo kovancev in bankovcev. Pri tem pozabimo, da danes večina denarja obstaja le v elektronski obliki. To pa seveda povzroča zmedo in vrsto napačnih odločitev.
Te dni so bili mediji polni zgodb o elektronskem denarju bitcoin. Po hekerskem vdoru v spletno borzo bitnih kovancev Bitstamp pred nekaj dnevi so nemudoma postale aktualne razprave o varnosti elektronskega denarja. Nekatere je vdor spomnil še na stečaj borze bitnih kovancev Mt. Gox aprila lani in strm upad vrednosti bitnih kovancev z dobrih 1.100 dolarjev pred slabim letom na današnjih 260 dolarjev. Ali je elektronski denar prihodnost?
Ne! Elektronski denar je sedanjost. Bitcoin je nova vrsta denarja, ki deluje brez centralnega organa ali bank. Bitni kovanci so za zdaj bolj ali manj le poskus, kako najti ustrezne rešitve za nove potrebe, ki jih pri trgovanju narekujejo splet in informacijske tehnologije, in tako pomenijo zelo majhen del vsega denarja na svetu. Trenutno jih je v obtoku okrog 14 milijonov in so vredni manj kot štiri milijarde dolarjev (vir: https://blockchain.info/charts/total-bitcoins). Mogoče jih bomo nekoč res vsi hranili na USB-ključkih, pametnih telefonih in podobnih nosilcih ter šteli v kvadrilijonih, za zdaj pa lahko razkrijem, da sam nimam nobenega.
Zakaj so denarnice prazne
No, vsekakor pa v kvadrilijonih še zelo dolgo ne bomo šteli kovancev in bankovcev. Če odštejemo bitcoin, ti že danes pomenijo najmanjši del denarja na svetu. Gotovine je v evrih le za okrog tisoč evrov na prebivalca. Skupaj to znese okrog 500 milijard evrov, in če upoštevamo, da je velik del gotovine v bankah, bankomatih, bančnih trezorjih ter državnih zakladnicah, je jasno, zakaj so naše denarnice tako prazne.
Ker pa v naših glavah nosimo podobe kovancev in bankovcev, lahko razumemo (vsi smo le ljudje, mar ne), zakaj se skoraj vse vlade na svetu neuspešno ukvarjajo s tem, kako bi od tega sicer malega deleža denarja pobrale čim več davkov. Pri tem pa pozabljajo, da je na borznih in bančnih računih vsaj od sedem do desetkrat več elektronskega denarja, katerega obseg raste nekajkrat hitreje kot obseg gotovine. Milijarderji na kupček ne dajejo ne kovancev ne bankovcev, saj to je menda jasno, ali ne! Danes je najpomembnejši elektronski denar.
Iznajdba šaha
Zavedamo se, da na rast trga vse bolj vplivajo informatika, internet in mobilne komunikacije. Ne nazadnje je na svetu že toliko računalnikov in pametnih telefonov, da se to mora nekje poznati, vendar pa smo pri oceni dejanskega vpliva najpogosteje podobni indijskemu vladarju Šeramu. Ta je Setovo željo, da ga za iznajdbo šaha nagradi tako, da mu za prvo polje na šahovnici da eno pšenično zrno, za drugo dva, za tretje štiri in tako za vsako naslednje dvakrat več, razumel kot žalitev. Seta je nagnal skozi vrata in mu zabrusil, da bodo njegovi služabniki za njim takoj prinesli vrečo pšenice. Pa ni šlo. Ne naslednje jutro ne naslednji dan. Nagrada je namreč znašala 18 kvadrilijonov 446 trilijonov 744 bilijonov 73 milijard 709 milijonov 551 tisoč 615 zrn pšenice.
Zmogljivost računalnikov
Podobno je od leta 2007 do 2015 zmogljivost računalnikov zrasla za več kot 200-krat ter dodobra spremenila naše življenjsko in poslovno okolje. Mi se zavedamo le tega, da nam je standard upadel za nekaj odstotkov. Tehnološke smernice pa sprejemamo kot same po sebi umevne. Brezžična omrežja imamo že v svojih domovih. Tehnologija je vse bolj preprosta. »Priključi in uporabi« je vodilo že nekaj let in zakaj bi dvomili, da bodo izdelki, čeprav govorimo o visoki tehnologiji in programski opremi, vsaj tako preprosti za uporabo, kot je televizor ali pralni stroj. Potem spregledamo še to, da je trend vseh trendov lahkotnost združevanja trendov, ki 200-kratno povečanje zmogljivosti dodatno poveča. Zato iskanje rešitev v poslovnih modelih izpred deset let in več, ki so se takrat sicer obnesli, ne more dati rešitev.
To ve vsak otrok, ki igra spletne igrice. Za zmago potrebujejo najhitrejšo grafično kartico, spletno povezavo, miš in sploh čim boljši računalnik, sicer jih bodo nasprotniki vsakič znova povozili, ujeli ali zadeli kakšno stotinko prej, preden se bo izvedel njihov ukaz računalniku, čeprav bodo na tipko pritisnili prvi.
Ali veste, da ko z dve leti starim računalnikom po običajno hitrem omrežju dostopate na strežnik katerekoli večje borze na svetu, borzni posredniki z zmogljivejšo opremo lahko reagirajo v nekaj milisekundah, medtem ko vi pritisnete na gumb »kupi« ali »prodaj« in vam borzni strežnik pošlje nazaj potrdilo o transakciji. Tako se zgodi, da pritisnete v času, ko je na zaslonu ena cena, nakup ali prodajo pa končate po rahlo drugačni, za vas seveda manj ugodni ali neugodni ceni. Nekaterim mojim sogovornikom se to zdi celo potrditev, da so dobro kupili, saj je cena poskočila že v nekaj desetinkah sekunde, ali ne! Ja, plačali so pa sami. Princip je isti, kot ga poznamo že vsaj od leta 1815. Tistega leta je Nathan M. Rothschild po zaslugi lastnega sistema prenosa informacij izvedel za Wellingtonovo zmago v bitki pri Waterlooju cel dan pred britansko vlado, tako da je lahko izpeljal finančno transakcijo, s katero je dve leti pozneje povečal bogastvo družine za 40 odstotkov.
Na milisekundo vsaj nekaj evrov zaslužka
Zdaj nihče več ne računa na prednost enega dneva. Najboljši računajo raje na to, da ima dan nekaj več 86 milijonov milisekund in da lahko v vsaki izmed njih zaslužijo vsaj nekaj evrov, če že ne sto. Zdaj veste: denar je skrit v vse hitrejšem kroženju in se preliva k hitrejšim. Vse skupaj je preprosto kot računalniška igrica. In nisem povedal nič novega. Denar kroži. To učijo tudi na naših fakultetah. Prav. Zakaj pa potem milijarde evrov mečemo v bančno luknjo, od koder se zlepa ne premaknejo v gospodarstvo? In še vprašanje za milijardo: ali dvig DDV kroženje denarja pospešuje ali zavira? In ne pozabimo, sodoben denar je elektronski, na računalnikih, hitrejši kot kadarkoli.