Prihodnost telekomov je prej v kategoriji komunalnih podjetij kot pa tistih, ki vodijo svetovni razvoj.

Dejstva, da v Evropi nimamo proizvodnje računalnikov, verjetno ni treba posebej poudarjati. Čeprav smo celo v Sloveniji imeli eno redkih tovarn mikro elektronskih vezij že leta 1977, v tistem času zelo iskane in strateške tehnologije, ki je igrala glavno vlogo v kar nekaj filmih o Jamesu Bondu.

Tega nam nikoli ni uspelo pretvoriti ne v velik posel ne v vsaj minimalno pozitiven poslovni rezultat. Iskra Mikroelektronika je bila kar 12 let podjetje v ustanavljanju, tako rekoč ves čas pa se je spopadala z izgubami, »prepočasnim prestrukturiranjem« in slabimi razvojnimi koncepti. (Javna tribuna Ljubljana Šiška, številka 296, letnik 29, 10. maja 1989). Podjetje so leta 1989 zaprli, napovedanega »tehnološkega parka za mikroelektroniko« pa nismo dobili nikoli.

Evropa je pokazala nekaj več, a tovarne, kot so bile Nixdorf, pozneje Siemens-Nixdorf, Olivetti ali pa Asem, so vse po vrsti hitro izgubile sapo in končale v rdečih številkah. Skratka: nič.

Bila je vsaj Nokia

Slab okus je popravila Nokia z mobilnimi telefoni. Evropa je, medtem ko so v ZDA gradili optična omrežja in internet, pravilno stavila na brezžičnost. Še vedno se spominjam začudenega obraza ameriškega carinika v New Orleansu, ko si je ogledoval moj mali Nokijin mobilni telefon, ki takrat v ZDA sploh še ni delal, saj tam niso imeli omrežja. A tudi to je zgodovina. Nokia je danes podjetje, ki mu ne more do vsaj delčka stare slave pomagati niti novi lastnik Microsoft.

Da, imeli smo tudi Skype. Omrežje in programsko opremo so razvili trije Estonci: Ahti Heinla, Priit Kasesalu in Jaan Tallinn leta 2003. Dve leti pozneje so ga prodali eBayu za 2,6 milijarde dolarjev. Od oktobra 2011 pa je za 8,5 milijarde v lasti Microsofta.

Idealni za računovodske module

Še vedno pa je večinoma evropski SAP SE (Systems, Applications & Products in Data Processing), podjetje s sedežem v Nemčiji in podružnicami v 130 državah ter po svetu razpršenimi delničarji.

Kar se mene tiče, to ni naključje. Evropska unija je s svojo nagnjenostjo k hiper regulaciji z zakoni, ki potem zahtevajo tudi ustrezen nadzor, naravnost idealna za podjetje, ki mora ves čas skladno s spremembami zakonodaje spreminjati računovodske module in dodajati nove. To znamo! Če se kje na svetu zbirajo najboljši tovrstni strokovnjaki, je to gotovo v Evropi. In tudi pri nas so programi za vodenje podjetij dober posel.

Travma evropskih telekomov

Brez strojne in programske opreme nam ostane le še telekomunikacijski sektor. V njem se obrača največji del IKT-denarja, a mu manjka širine, idej, prožnosti in inovativnosti. Da, lahko bi se spomnili in prvi ponudili storitve, kot je Uber ali Air­bnb, lahko bi ponudili oblake, a dejstvo je, da so posli prihodnosti majhni in prožni, čisto druga zgodba kot telekomi, ki bi bili radi še večji in večji. In prav velikost je travma evropskih telekomov.

V Evropi je več kot 120 TK­ podjetij, v ZDA na primer le šest – toliko o tem, če še kdo dvomi, zakaj je treba prodati Telekom Slovenije. Cenovna vojna med njimi onemogoča gradnjo uspešnih poslovnih modelov. In medtem ko njihovi prihodki in dobički upadajo, podjetja, kot so Apple, Google, Skype, Facebook, WhatsUp, Twitter in podobni, služijo vse več. Apple na infrastrukturi telekomov zasluži toliko, da je danes sam vreden več kot sto svetovnih telekomov skupaj. Prihodnost telekomov je tako prej v kategoriji komunalnih podjetij kot pa tistih, ki bodo postavljala temelje svetovnega razvoja.

Podatki ne gredo po železnici

In tako smo bolj ali manj spregledali, da smo v zadnjih desetih letih tudi pri nas ostali tako rekoč brez večine uspešnih slovenskih IT-podjetij, brez dovolj širokega kroga strokovnjakov, ki bi danes znali opozoriti, da IKT-področje zanemarjamo, ter brez ljudi v krogih odločanja, ki bi temu znali prisluhniti.

Zato se zdi, da je vse lepo in prav. A ni! Medtem ko Angela Merkel že vodi Nemčijo v obdobje Industrije 4.0 (povezava digitalnih tehnologij, proizvodnje in logistike) in razume, da Evropa nima prihodnosti brez vidnejše vloge v digitalnem svetu, se mi ne sprašujemo niti tega, kdo bo financiral nadaljnji razvoj infrastrukture za hitrejši prenos podatkov. Ne, tega ni mogoče prevažati po železnici.

Prvič objavljeno 11. marca 2015 v časopisu Finance http://www.finance.si/8818705/Aljo%C5%A1a-Domijan-Telekomi-kot-komunalna-podjetja

Continue reading →

V času, ki ga v Sloveniji potrebujemo za sestavo vlade, se obseg vsega znanja na svetu podvoji. Nove tehnologije, vse večja hitrost prenosa podatkov in umetna inteligenca omogočajo neverjetno rast obsega znanja, ki ga ima na voljo človeštvo.
Na spletu sem poiskal odgovore, kako hitra je dejansko ta rast. Naletel sem na tole razmišljanje: če upoštevamo, da se število ljudi na zemlji podvoji vsakih 50 let ter da vsak človek podvoji svoje znanje vsakih 25 let, dodamo rojstva, smrti, vojne, naravne nesreče, staranje prebivalstva, potem se obseg človeškega znanja najverjetneje podvoji vsakih 75 let.

Od leta nič

Logično razmišljanje, mar ne? Vendar pa je Buckminster Fuller že leta 1980 pokazal, da je to veljalo okoli leta 1900. James Appleberry je izračunal, da se je človeško znanje od leta nič prvič podvojilo okoli leta 1750. Nato je za podvojitev potrebovalo samo še približno sto let.

Od konca druge svetovne vojne pa obseg znanja raste eksponencialno (tisti, ki se spominjate, kako so rasle obresti pred razpadom Jugoslavije, si verjetno lažje predstavljate, kaj to pomeni). Takoj po drugi svetovni vojni se je podvojilo vsakih 25 let.
Bill Clinton je v času, ko je bil predsednik ZDA, predstavil podatek, da se človeško znanje podvoji vsakih pet let. Tudi v študiji, ki jo je naročil in objavil Unesco leta 2003 ter povzema tudi več kot pet let stare raziskave, so ugotovili, da se človeško znanje podvoji vsakih pet let, ter predvideli, da se bo leta 2020 podvojilo že vsakih 73 dni. Že okoli leta 2000 pa so analitiki opozorili, da smo ljudje sposobni spremljati le še od pet do deset odstotkov novih informacij.

V 12 urah

Hitrost pa raste. Leta 2010 je veljalo, da se obseg znanja na svetu podvoji vsakih 13 mesecev. Na poti do podvojitve v 73 dneh leta 2020 smo danes nekje na polovici. IBM že napoveduje čase, ko se bo človeško znanje podvojilo v 12 urah. Neverjetno, ali ne? A Japonci so že napovedali, da bodo na olimpijskih igrah leta 2020 omogočili samodejno prevajanje v realnem času in prenos holografske slike. Japonci svoje obljube vedno izpolnijo.

Če ostanemo pri letu 2020, lahko z veliko gotovostjo napovemo, da bomo takrat vsak dan prek spleta posredovali podatke več kot 450-milijardkrat. V Evropi bomo imeli 62 odstotkov obnovljivih virov energije. O internetu stvari ne bomo več samo govorili. Pametna mesta in pametni domovi bodo realnost. Samo za pametne domove bomo porabili 52 milijard evrov na leto. Za pametne naprave, vgrajene v naša oblačila, bomo porabili 19 milijard evrov. Prek spleta bo povezanih 90 odstotkov osebnih avtomobilov.  V povprečju bomo potrebovali dostop do gigabajta podatkov na dan. Zato potrebujemo hitrejša omrežja. Potrebujemo razvoj. Potrebujemo hitrost. Potrebujemo nove poslovne ideje.

Kje smo mi? 

Kako bomo kot Slovenija našli prostor zase, če ob tem, ko svet okrog nas vsakih nekaj mesecev podvoji znanje, sami še vedno nismo našli odgovorov na vprašanja o težavah naših bank, predragi javni upravi, boljšem zdravstvu, skratka o vsem, kar nas teži že vsaj zadnjih šest let? Šest let. V tem času bi morali za to, da držimo korak s svetom, naše znanje skoraj podeseteriti.

V Sloveniji je zdaj že 40 odstotkov ljudi starejših od 50 let ( www.stat.si/Piramida2.asp ), ki so v povprečju izgubili okoli 60 odstotkov svojih kognitivnih sposobnosti. Za lažje razumevanje naj naštejem najpomembnejše kognitivne (miselne) sposobnosti: mišljenje, orientacija v prostoru, razumevanje, računanje, učenje, govor, presoja …

In s tem gremo na pogovore o internetu stvari, industriji 4.0?

Prvič objavljeno 26.8 v časniku Finance

http://www.finance.si/8808362/Za-pametne-naprave-v-obla%C4%8Dilih-19-milijard-evrov

Continue reading →