Strokovnjaki za svetovno politiko so v nekaj urah po napadu na World Trade Center v New Yorku postregli z različnimi razlagami in nam z njimi strežejo še danes. Pred devetimi leti ne Google ne Facebook še nista bila tako popularna kot danes in mobilnim telefonom bi težko prilepili oznako »pametni«, pa kljub temu ne moremo mimo dejstva, da so bile prav informacije najmočnejše orožje tistega dne.

Avtor napada je najprej analiziral načrte World Trade Centra. Za to, da jih je dobil, mu ni bilo treba nič drugega kot pobrskati po internetu. Z ustreznim znanjem statike je imel potem dovolj časa, da je našel šibke točke znanih dvojčkov: uničiti dva vogala, v katerih so tudi dvigala za hitro evakuacijo, v čim višjih nadstropjih, tako da ne bo mogoče gasiti požara. Na internetu je dobil tudi podatke o zračnem prometu nad Velikim jabolkom in ugotovil, da je zmeda tolikšna, da bo imel kar precej prednosti pred obrambo. Z ustreznim programom je lahko pregledal letalske vozne rede in našel najustreznejši termin za skoraj istočasno ugrabitev več v bližino želenih ciljev usmerjenih letal naenkrat. Brez težav je dobil tudi informacije o Bushevem koledarju. Na koncu je potreboval le še pilote. A tudi te je lahko poslal v učne centre na simulatorje. Ker so šole za pilote privatne in živijo od šolnin, te ob vpisu nihče ni kaj preveč spraševal. Nikogar ni bilo, ki bi ocenil, da je lahko to znanje celo nevarno.

Če je napadalec na eni strani brez težav zbral vse potrebne informacije o žrtvi, tega zagotovo ne moremo trditi za obrambo. Ta še dolgo po napadu ni vedela, kdo je napadalec. Kako naj se brez kakršnekoli informacije ubrani pred napadalcem, ki ima vse informacije? Vse orožje, ki so ga ZDA desetletja razvijale za lastno obrambo, je brez informacij ostalo neuporabno. Kaj pomagajo letalonosilke in supersonični lovci, če pa ne veš, kam in kdaj jih poslati v boj. Na drugi strani pa je za zmago v bitki zavoljo obilice informacij zadoščal že nož.

Informacije so bile orožje in informacije so bile glavna tarča. Res je napadalec ugrabil letala, vendar pa ni bil ugrabitelj. Nekaj tisoč mrtvih zagotovo ni bil cilj. Letala je potreboval zgolj kot orožje za uničenje svetovnih informacijskih centrov. World Trade center kot zbirališče vseh informacij o svetovni trgovini. Bela hiša kot zbirališče političnih informacij. Pentagon kot zbirališče vojaških informacij.

Zračni promet nad ZDA je za dva dni zamrl. Američani so bili dva dni sami na svojem kontinentu. Pozabili so na globalizacijo in na svoj dolar, ki je pričel padati in na borze, katerih indeksi so strmo padli. V naslednjih mesecih je marsikdo raje trikrat premislil, kot pa sedel na letalo za ali iz ZDA. Seveda se potemtakem tudi denar ni več pretakal čez svetovne borze s tako hitrostjo kot prej. Trgovci so posle raje sklepali s sosedi. Marsikateri otrok ni obiskal Disneylanda. Manj ljudi je vstopalo v McDonalds. Napad je potisnil globalizacijske procese za vsaj štiri do pet let nazaj.

In potem se je menda vse spremenilo. ZDA so šle v vojno, ki so jo utemeljile z informacijami njenih satelitov in obveščevalcev. Kasneje se je izkazalo, da so si vso zgodbo o odkritem kemijskem orožju preprosto izmislili. Glede na to, kakšno megalomansko mašinerijo in koliko denarja so potrebovali za svojo izmišljijo (kot bi jo poimenoval Jorge Louis Borges, če ga sploh lahko uporabim pri tej nečednosti), ki bi si jo lahko po drugi strani izmislil kdorkoli v nekaj sekundah, sem prepričan, da je resnična informacija še vedno najmočnejša, čeprav ne najbolj zaželena.

Danes je na svetu 2,1 milijarde krščanov in 1,7 milijarde muslimanov, je pred dnevi na hrvaški televiziji povedal dr. Miroslav Volf, ki večinoma ne marajo eni drugih. Svetovno ozračje se pregreva. Smeti prekrivajo vse večji del površine oceanov. Pitne vode primanjkuje.

Ljudje, ki naj bi te informacije upoštevali in poiskali rešitve, pa vse znanje in tehnologijo, ki jim je na voljo uporabljajo za pojasnila, da so vse te težave precej manjše, kot se nam zdi. Izmišljija. Zato se ne počutim nič bolj varno kot v prvih dneh po 11. septembru 2001.

Informacije so najmočnejše orožje, a tudi zanj velja tako kot za vse ostale: če ga znaš uporabiti.

Preberite tudi komentar, ki sem ga objavil neposredno po 11.9.2001 http://aljosadomijan.com/vojna-z-infomacijami-hommage-a-11-9-2001/

Continue reading →

Enajstega septembra 2001 še nisem imel svoje spletne strani, vendar pa sem od novembra 1999 do maja 2004 imel svojo redno tedensko kolumno v sobotni izdaji časopisa Dnevnik. Datum objave 12.9.2001 zato ni pravi. Kolumno ponovno objavljam v celoti na mojih novih spletnih straneh leta nekega deževnega dne poleti 2013.

V spomin na vse, ki so tistega dne, mrtvi ali živi, izgubili prihodnost.

In zato, ker sem danes še bolj prepričan, da se je na simbolni ravni točno tistega dne svet ustavil in obrnil v neko drugo smer, še močneje kot se mi je takrat zdelo, da je sploh mogoče.

Takrat sem kolumno zaključil z besedami: »Napad je potisnil globalizacijske procese za vsaj štiri do pet let nazaj. To pa si je zadnjih nekaj let želelo precej več ljudi, kot so bili svetovni voditelji pripravljeni priznati. Toda, ali je svet danes, nekaj dni po napadu, res lepši?«

Dvanajst let kasneje naš svet zagotovo ni lepši.

(vir: www.911memorial.org)

VOJNA Z INFORMACIJAMI (objavljeno 15. septembra v časopisu Dnevnik)

Strokovnjaki za svetovno politiko so v nekaj urah po napadu na World Trade Center v New Yorku postregli z različnimi razlagami. Napad kot posledica zadnjih dogodkov v Afganistanu, na Bližnjem Vzhodu, Balkanu ali sprememb v ameriški zunanji politiki, se zdi takorekoč dejstvo. Tudi sam bi najraje verjel v to, saj bi to kljub vsemu le pomenilo, da je svet še vedno urejen po starem in da zla ni nič več kot pred letom ali dvema.

A kaj, ko je bil napad na World Trade Center preveč dobro zamišljen in načrtovan. Načrt je zagotovo nastal pred več kot letom dni, ko na svetovni sceni še ni bilo Georgea Busha mlajšega, Slobodan Miloševič je živel v Beogradu s svojo družino, razmere na vseh kriznih območjih pa so se zdele precej bolj obvladljive kot danes. Ja, v tistem času je začel nastajati scenarij v katerem ni bilo nič prepuščeno naključju.

Avtor je najprej analiziral načrte World Trade Centra. Za to, da jih je dobil, mu ni bilo treba nič drugega kot pobrskati po internetu. Z ustreznim znanjem statike je imel potem dovolj časa, da je našel šibke točke znanih dvojčkov: uničiti dva vogala, v katerih so tudi dvigala za hitro evakuacijo, v čimvišjih nadstropjih, tako da ne bo mogoče gasiti požara. Na internetu je dobil tudi podatke o zračnem prometu nad Velikim jabolkom in ugotovil, da je zmeda tolikšna, da bo imel kar precej prednosti pred obrambo. Z ustreznim programom je lahko pregledal letalske vozne rede in našel najustreznejši termin za skoraj istočasno ugrabitev več v bližino željenih ciljev usmerjenih letal naenkrat. Brez težav je dobil tudi informacije o Bushevem koledarju. Na koncu je potreboval le še pilote. A tudi te je lahko poslal v učne centre na simulatorje. Ker so šole za pilote privatne in živijo od šolnin, te ob vpisu nihče več ne vpraša zakaj. Nikogar ni, ki bi ocenil, da je lahko to znanje celo nevarno.

Če je napadalec na eni strani brez težav zbral vse potrebne informacije o žrtvi, tega zagotovo ne moremo trditi za obrambo. Ta še nekaj dni po napadu še vedno ne ve niti tega, kdo je napadalec in vneto išče med znanimi nasprotniki. A o njih imajo tako in tako menda vse podatke, saj jih spremlja množica obveščevalcev in obveščevalnih služb. Če bi se pri njih dogajalo karkoli podobnega, bi zagotovo izvedeli ali pa dobili vsaj namig. Tako pa nič.

V tej vojni napadeni ni imel nobenih možnosti. Kako naj se brez kakršnekoli informacije ubrani pred napadalcem, ki ima vse informacije. Vse orožje, ki ga je desetletja razvijal za lastno obrambo, je brez informacij ostalo neuporabno. Kaj ti pomagajo letalonosilke in supersonični lovci, če pa ne veš, kam in kdaj jih poslati v boj. Na drugi strani pa je za zmago v bitki zavoljo obilice informacij zadoščal že nož.

Dejstvo, da napadeni ni imel nobenih, prav nobenih podatkov o napadalcu, je vsem na očeh in seveda prav zato obenem tudi najbolje skriva vsebovano informacijo: na prizorišče je najverjetneje stopil nov nasprotnik. Lahko je denar pobral od enega znanih podpornikov terorizma, toda v igro je vstopil nekdo, o katerem ameriške obveščevalne službe nimajo nobenega podatka. Morale bi vedeti vsaj nekaj malega. Nekaj, kar bi jim omogočilo, da bi bila njihova reakcija vsaj hitrejša, če že ne bi mogli preprečiti ugrabitev.

Informacije so njegovo orožje in informacije so tudi njegova tarča. Res je ugrabil letala, vendar pa ni ugrabitelj. Nekaj tisoč mrtvih zagotovo ni bil cilj. Letala je potreboval zgolj kot orožje za uničenje svetovnih informacijskih centrov. World Trade center kot zbirališče vseh informacij o svetovni trgovini. Bela hiša kot zbirališče političnih informacij. Pentagon kot zbirališče vojaških informacij. Ja, glede na to, da scenaristu vsi po vrsti priznavamo nadpovprečni IQ, ti cilji zagotovo niso bili izbrani naključno.

Nekaj dni po napadu je tudi že čas, da se vprašamo ali je napad uspel. Kaj je napadalec z napadom sploh dobil? Svetovni javnosti se ni predstavil. Napada ni pospremil z nobenim sporočilom. A bojim se, da je cilj kljub vsemu dosegel in mu sploh ni treba več nič opozarjati ali prositi. Zračni promet nad ZDA je za dva dni zamrl. Američani so bili dva dni sami na svojem kontinentu. Pozabili so na globalizacijo in na svoj dolar, ki je pričel padati in na borze, katerih indeksi so strmo padli. V naslednjih mesecih bo marsikdo raje trikrat premislil, kot pa sedel na letalo za ali iz ZDA. Seveda se potemtakem tudi denar ne bo pretakal čez svetovne borze s tako hitrostjo kot dosedaj. Trgovci bodo posle raje sklepali s sosedi. Marsikateri otrok ne bo obiskal Disneylanda. Manj ljudi bo vstopalo v McDonalds. Rezultat je torej znan.

Napad je potisnil globalizacijske procese za vsaj štiri do pet let nazaj. To pa si je zadnjih nekaj let želelo precej več ljudi, kot so bili svetovni voditelji pripravljeni priznati. Toda, ali je svet danes, nekaj dni po napadu, res lepši?

Continue reading →